Prav spomnim se, ko sem začenjal nekaj časa nazaj vse bolj pogosto slišati tisto piskanje v ušesih. To je bilo podobno tistemu, ko ti piska po kakšnem koncertu, ker si stal preblizu zvočnikov. Tega sem bil seveda nekoliko bolj vajen, saj mi koncerti in razne športne tekme niso bile tuje, vendar pa sem bil vseeno vajen tega, da je tista noč po koncertu in pa morda naslednje jutro, precej huda, saj lahko slišiš samo piskanje. Ampak ko sem en dan opazil, da se to ni začelo kar tako umirjati, ter se je piskanje nadaljevalo, me je začelo resno skrbeti kaj je narobe. 

Najbolj pa sem bil paničen zaradi tega, ker se mi je začelo že kar malo mešati, saj se piskanje kar ni ustavilo. Zvečer, ko sem se ulegel v posteljo, ter je bila okoli mene čista tišina, je bilo najhuje, saj sem se lahko osredotočil samo na tisto piskanje. Zaradi tega pa sem se kar hitro odpravil do zdravnika na pregled, nakar pa sem lahko ugotovil, da imam tinitus. To me je resnično potrlo, kajti vedel sem, da za kaj takšnega ne obstaja zdravil, oziroma postopkov, ki bi to kar tako rešili, ampak je to nekaj, na kar se moraš navaditi. Glede na tistih nekaj prejšnjih dni, pa sem bil prepričan, da tega ne bom moral narediti in me bo tinitus spravil čisto ob živce. Seveda pa druge izbire nisem imel, kot da sem se pač probal s tem sprijazniti in živeti. 

Skozi leta pa sem lahko naredil kar veliko na tem, da mi tinitus ne predstavlja več takšnih težav, kot mi je. Lahko sem se namreč nekako navadil na to piskanje, oziroma ga nimam več za mar. Čez dan, ko so okoli mene razni zvoki, tega večino časa sploh ne slišim, zvečer pa to pač ignoriram, saj sem se to naučil.