Moja mama je že nekaj tednov tiho trpela. Vsake toliko se je prijela za trebuh in zamižala, kot da bi jo nekaj v njeni notranjosti zbodlo z iglo. Najprej ni želela razburjati nikogar, to je le malo kisline, je sama sebe tolažila in srkala kamilični čaj in se trudila ohraniti nasmeh.

Z dnevi pa je postajalo vse huje. Hrana ji ni več teknila, ponoči se je zbujala z občutkom, kot da ji v želodcu vre kot v čarovniškem kotlu. Po našem dolgem prigovarjanju je končno sklenila obiskati svojega osebnega zdravnika, prijaznega, potrpežljivega gospoda z očali, ki jih je vedno nosil na koncu nosu. Že ob vstopu v ordinacijo je začudeno pogledal mamo. Vedel je, da mama ni človek, ki bi brez razloga prišla k njemu.

Mama mu je počasi in podrobno opisala svoje težave. Bolečine po jedi, pekoč občutek, napenjanje in slabost. Zdravnik je pozorno poslušal, si vse zapisoval in vsake toliko prikimal. Ko je končala, je nekaj trenutkov tiho sedel, nato pa dvignil pogled in ji pojasnil, da verjetno gre za težave z želodcem ali dvanajsternikom. Morda kakšno vnetje ali razjeda, lahko pa je tudi kaj drugega. Najbolje bo, da gastroskopija pokaže kaj je narobe. Mama se je zdrznila, kaj gastroskopija, tista cevka v grlu? Zdravnik jo je kar hitro pomiril in ji povedal, da je gastroskopija najbolj zanesljiv način, da ugotovimo kaj se dogaja. Če želimo težavo resnično rešiti, jo moramo najprej dobro poznati in gastroskopija bo dala dokončen odgovor. Brez premisleka je prikimala. Domov se je vrnila resna, a odločena, da že če je toliko let kuhala zdravo hrano, si dolgujem vsaj to, da izvem zakaj me zdaj želodec kaznuje.

Naslednji teden je imela pregled. In čeprav je bilo neprijetno, je gastroskopija razkrila blago vnetje sluznice. Nekaj, kar se da s pravo prehrano in zdravili urediti. Mama je zdaj spet mama, z večjim spoštovanjem do lastnega telesa in z malo več čaja, tokrat brez prikrivanja bolečin.