Spominjam se, ko sem bila mlajša, kako sem hodila k prijateljici na obisk, ko je imela klavir in tako tam izkoristila vsako minuto, da sem lahko po njem igrala, čeprav nisem imela nobenega znanja. Zvok klavirja me je vedno pritegnil. Ko sem razmišljala, zakaj nisem igrala klavirja, sem se spomnila, da te želje nisem nikoli povedala staršem, tako oni niso vedeli, da si to tako želim. 

Minila so leta, in ko sem postala mama, se je vse spremenilo, ker je moja hčerka začela igrati kitaro. Takrat sem tudi jaz končno zaplavala v svet glasbe. Po njeni zaslugi, ker sem jo vozila na ure tečaja kitare, sem dobila priložnost, da sem se sama začela učiti igranja klavirja. 

To mojo strast je začutil tudi moj mož in mi kupil klavir. Tega dne ne bom nikoli v življenju pozabila, ker je bilo res noro lepo. Ko sem jaz videla doma v dnevni sobi klavir, sem jokala eno uro. Uresničile so se moje sanje. 

Sedaj igram klavir že peto leto, včasih s hčerko igrava skupaj. Ko jo tako opazujem, vidim, da je nadarjena, ker ima izredno razvit ritem. Tudi učitelji glasbene šole so to poudarili, tako da je mala jaz. 

Nikoli ni prepozno za vaše sanje, tako so se meni sanje uresničile šele po 40 letih. Vendar ko sedaj gledam nazaj, vidim, da sem si uresničila sanje v pravem času, kajti šele zdaj je prišel tisti pravi trenutek, ko lahko rečem, da si vzamem čas za igranje in da resnično uživam v tem. Ja, sem pa najstarejša učenka v tej glasbeni šoli, vendar me to prav nič ne moti. Tako hodiva s hčerko skupaj na vaje, le da igrava različne instrumente. 

…